Otroški možgani in tehnologija

»Otroci potrebujejo čim več stika z realnim svetom. To govori  zdrava pamet. Za to ni treba pisati knjig, uvajati strašljivih izrazov.« (dr. Zvezdan Pirtovšek)

Vse kar se dogaja okoli nas vpliva na možgane. Že pred rojstvom možgani vpijajo kar zaznavajo-bitje materinega srca, oddaljene glasove.
Če na primer nosečnici pogosto predvajate jazz, bo otrok po rojstvu tej glasbi prisluhnil na poseben način, drugače kot drugim zvrstem.
Že v prvih urah po rojstvu lahko otrok prepozna materin obraz, njen vonj.
Skozi življenje so naši možgani plastični. Nastajajo novi nevroni, nove sinapse. Najbolj plastični pa so seveda možgani v prvih letih našega življenja. In za marsikatere dejavnosti obstajajo kritična obdobja, ki lahko, če jih zamudimo usodno vplivajo na razvoj.
Če npr. otrok v prvih dveh, treh letih ne bo slišal govora, bo ta fukcija za vedno okrnjena.” je povedal dr. Pirtovšek, vodilni nevrolog v državi.

Vsakič, ko so ljudje naredili tehnološki preboj, so sledile tudi spremembe v možganih. Ko so na primer začeli uvajati zemljevide, se je izrazito okrepil del možganov, odgovoren za abstraktnejšo vidno-prostorsko predstavo.

Ko so začeli uporabljati številke, se je okrepil spet drug del možganov.

Tipkovnice in zasloni na dotik prav tako vplivajo na krepitev dela možganov, kjer je reprezentacija prstov.

Z vsakim napredkom so se možgani prisiljeni reorganizirati.

Ljudje so v povprečju vse bolj inteligentni. Vsaka generacija ima v povprečju za tri točke višji inteligenčni kvocient.Vprašanje pa je, če je s tem človeštvo tudi bolj modro.

V možganih imamo več vrst zavestnega (eksplicitnega) spomina:

• delovni spomin, v katerem za nekaj deset sekund vzdržujemo informacijo, ki jo bomo    uporabili;
• semantični spomin za prepoznavanje dejstev in konceptov;
• epizodični spomin za pretekle dogodke.
• Najglobje v možganih pa je četrti, implicitni, nezavedni spomin.

Bolj kot učenje na pamet postaja pomembna sposobnost iskanja informacij.

Hkrati z upadanjem potrebe po semantičnem in epizodičnem spominu pa se spreminja delovni spomin, ki nam omogoča, da v svetu instantnega dostopa do neštetih informacij plujemo k tistemu, kar iščemo.

Če lahko možgane razbremenimo pomnjenja, jih lahko bolje uporabljamo za druge naloge? Ali učenje na pamet izgublja pomen?

Vse  pogosteje se dogaja, da v ambulanto pride bolnik, oborožen z goro podatkov o svoji bolezni, ki jih je snel z interneta. A celotno sliko lahko vidi le zdravnik, nekdo, ki se je dolga leta osredotočeno učil o telesu in bolezni.

Le skozi izkušnjo celovitega znanja in osredotočenosti je digitalno brskanje in hitro večmodalno preskakovanje med Wikipedijo, Medlinom in YouTubom lahko v izjemno pomoč; če celovitega, tradicionalnega znanja ni, bosta tako bolnik kot zdravnik izgubljena v morju nepovezanih informacij.

PISANJE Z ROKO

Pisanje z roko zajema nekoliko druge predele možganov kot tipkanje in verjetno oblikuje nekoliko drugačne kognitivne vzorce; po kapi lahko lažje vzpostavimo komunikacijo, če bolnikovo roko vodimo po sledi črk. Pisanje z roko zna biti ustreznejše v procesu učenja istih jezikov, kjer je izgovarjava zelo drugačna od zaporedja črk.

UVEDBA NAVIGACIJSKIH NAPRAV – vpliv na sposobnost orientacije

Nekaj raziskav nakazuje – najbolj znana je tista z londonskimi taksisti –, da se del možganov, pomemben za navigacijo v prostoru (hipokampus) okrepi z vidno-prostorskimi nalogami; in obratno, da se bo ta del nekoliko zmanjšal, če uporabljamo GPS.

Ti izsledki so skladni z eno od osnovnih zakonitosti delovanja možganov: »Use it or lose it.«

TEHNOLOGIJA ZA VIRTUALNO RESNIČNOST

Predvsem se družba ne bi smela bati napredka in novih spoznanj. Bolj kot na oder človekove in družbene izkušnje prihaja znanost, manj je prostora za laži, predsodke, ideologijo in politiziranje.

Znanost temelji na umirjenem in argumentiranem pogovoru o realnosti, to pa s seboj prinese tudi potrebo po moralnosti, etičnosti, zlasti na področjih, kot sta nevroznanost in genetika. In virtualne resničnosti ne gre obravnavati prav nič drugače kot drugih tehnologij. Njena uporaba v medicini je potencialno izjemno koristna, na primer:

• za pomoč pri premagovanju hudih fobij,
• posttravmatskega stresnega sindroma,
• pri rehabilitaciji bolnikov s Parkinsonovo boleznijo,
• v veliko oporo je lahko pri učenju mladega kirurga.

UPORABA TEHNOLOGIJE PRI OTOKU

Možganom praktično nikoli ni dolgčas. Iz zgodovine obstajajo dokumentirani žalostni primeri tega, kaj se zgodi, če otrokom ne ponudimo zadostne stimulacije.

Možgani hrepenijo po dražljajih, po neki vsebini. In če ne gre drugače, bodo to vsebino ustvarili sami. Pri mnogih možganskih boleznih opažamo, da bolniki po ves dan ležijo v postelji, pripovedujejo, da so bili na tržnici. Ne lažejo, nimajo prividov, njihovi možgani ustvarijo vsebino, ker morajo zapolniti praznino.

Pri ljudeh, ki jih osamimo, se pogosto razvijejo prividi ali prisluhi, halucinacije. Sicer pa otroci poleg stimulacije potrebujejo veliko počitka. Tudi ko možgani na videz ne delajo ničesar, se v njih dogaja ogromno. Tudi v spanju potekajo živahni procesi utrjevanja čez dan pridobljenega znanja in izkušenj.

KOLIKO JE RESNICE V TEM, DA NAM UŽIVANJE DROG ALI PRETIRANA RABA TEHNOLIGIJE LAHKO “SKURI” MOŽGANE

V nekaterih primerih bi lahko izraz vzeli skoraj povsem dobesedno. Določene snovi, ki jih nadzorovano uporabljajo tudi v medicini, lahko popolnoma izčrpajo zaloge nevrotransmitorjev v možganih, lahko nam uničijo možganske celice. Možgane pa je mogoče »skuriti« tudi na povsem mehaničen način. .

Je inteligenco mogoče zaznati z medicinskimi aparaturami?

Inteligenco je mogoče zaznati samo v nekem praktičnem delovanju znotraj nekega konkretnega okolja. Biti inteligenten v ambulanti na Nevrološki kliniki je nekaj povsem drugega kot biti inteligenten v majhni vasici.

Kulturološke dimenzije inteligence ni mogoče zanemariti. Lahko pa medicina s pomočjo sodobnih aparatur veliko pove o mehanizmih delovanja možganov in se prek tega dotika tudi velikih vprašanj.

( dr. Zvezdan Pirtovšek, nevrolog)