24 Jan

Možgani in sreča

Možgani tehtajo približno 1400 gramov.

Centralno živčevje je sestavljeno iz zelo starih delov, ki so prostorsko umeščeni globoko v spodnji del možganov. V možganskem deblu so naši življenjski centri.

Okoli vrha možganskega debla se  približno 50 milijonov let pred našim štetjem prične pri manjših sesalcih razvijati en drug del možganov, ki ga imenujemo  limbični sistem.

Do takrat možgani ne poznajo čustev in tiste živali (plazilci), ki nimajo tega novega dela, ki ovija možgansko deblo, za te se domneva, da ne doživljajo čustev.

Limbični sistem je močno povezan z možganskim deblom, povezuje  ga  pot po kateri teče dopamin v  možgansko deblo, kar močno vpliva na naša čustva.

Z razvojem se časovno nato možgani razvijajo navzgor in spredaj. V globini možganov nastajajo druga  jedra v katerih imamo ogromno  programov, ki so podzavedni.

Ti programi so motorični in čustveni.

V zadnjih nekaj milijonih let se pri človeku razvije najvišji del možganov –  frontalni del.

Poleg limbičnega sistema , ki je nevrotransmiterski (nevrotransmitorji  ali živčni prenašalci so skupina heterogenih biokemičnih snovi, ki prenašajo informacije med nevroni preko sinaps) je za srečo zelo pomemben  tudi opioidni sistem.

V naših možganih imamo opioide, ki se pojavijo v že zelo starih strukturah možganov in so v veliki meri povezani z bolečino.

Velika količina opioidov naših možganih povzroči, da ne čutimo bolečine.

Ko se pogovarjamo o sreči, ugodju, bolečini je RAVNOVESJE  med

  • limbičnim (dopaminergičen, pulzni in hiter način, ki se hitro izčisti iz možganov in je povezan z določenimi pričakovanji) in
  • opioidnom sistemov (vezan na bolečino, mirno ugodje)

NAJPOMEMBNEJŠE

Frontalni reženj (nad očmi)-novi del  možganov je sestavljen iz treh delov:

Orbitofrontalna skorja – (tko se imenuje zaradi svoje povezanosti z orbito – očesno votlino) zelo pomembna, da nam prevede  zelo prijeten občutek v našo zavest. Če bo prišlo nekaj iz globin, kot praspomin, stara misel, ali dotik se bo tukaj nekje (tudi s hrano, okusom) to prevedlo v jezik zavesti in bo ta občutek prijetnosti, ali pa neprijetnosti, narekoval naše vedenje.

Dorzolateralni del – radi ga imajo kognitivni psihologi, ker je v veliki meri vezan na proces, kot je delovni spomin, naše abstraktno razmišljanje, na naše delo.

Najbolj sprednji del možganov ostaja za znanstvenike še vedno velika neznanka. Trenutno ostaja nek nemi del frontalnega režnja kot velika skrivnost, ki čaka, da jo odkrijemo.

Ko govorimo, da je nekaj ugodno in da je to nek predpogoj za srečo, se nevrofiziologi ukvarjajo z dvema vrstama procesov.

Najprej so tisti procesi, ki potekajo v naših receptorjih – v očeh, v ušesih, ob dotiku. Vsi ti procesi tečejo proti spodnjemu, staremu delu možganov, kjer ostajajo nezavedni, se jih ne zavedamo in  vidimo samo njihove učinke.

So pa zelo objektivni in imamo metode s katerimi jih lahko merimo. Rečemo, da so SENZORIČNI. Pomeni, da se pogovarjamo o hrani, spolnosti, pijači, bolečini…

Predpogoj za to, da nekaj uživamo je, kot na začetku omenjen dopamin, ki potuje iz možganskega debla v limbične in frontalne predele.

Ko se stvari tukaj sprocesirajo obstaja možnost, da jih možgani, če meniio, da je to pomembno (da jaz mislim, da si to moram zapomniti, ker mi bo to koristilo) »spustijo naprej«, proti korteksu. Kot ti procesi dosežejo možgansko skorjo – frontalni reženj – takrat stopijo v našo ZAVEST.

S tem se osnovni senzorični občutki spremenijo v neko zavest.( To je dobro, to je lepo, to je zanimivo…)

Tako ugodje postane subjektivno.

 Sedaj se zgodi nekaj fascinantnega.  Samozavest začne nastopati  subjektivno. Začnemo se zavedati lastnega in tujega uživanja (meni se dopade ta slika, tebi je všeč ta pesem…) Moje občudovanje slike je moje, tvoje občudovanje pa tvoje.

ČE  SE SREČA ROJEVA, SE VERJETNO NE  V MOŽGANSKEM DEBLU, STAREM DELU MOŽGANOV. TU NASTAJAJO ZGOLJ  PREDPOGOJI ZA  NJEN NASTANEK. ROJSTVO   NASTAJA V VIŠJEM PREDELU MOŽGANOV.

Sodobni nevrofiziologi skušajo ločiti med nečim kar se imenuje:

  • Všečnost – liking (kar mi je všeč v tem trenutku)

In

  • Želeti – wanting (nekaj kar še nimam in si to želim).

V procesu sreče sta ta dva procesa zelo pomembna. Všečnost (liking) je vezan na druge možganske strukture in druge nevrotransmitorje kot želeti (wanting).

Nižje strukture v možganih nam dajejo SENZORIČNA UGODJA :

  • HRANA , PIJAČA, PRENEHANJE BOLEČINE, DROGE,
  • SOCIALNO UGODJE (ostaja vprašanje, če je senzorično ali ne).

KAJ JE SREČA?

Za srečo mora obstajati neka osnova.

Sreča je prehod človeka od manjše do višje popolnosti. Nevrofiziološko pomeni sestop  iz orbitofrontalnih in cingulatnih vezi v negotov izziv dorzalnih in polarnih frontalnih predelov, ki se v zadnjih desettisoč letih razvijajo z osupljivim tempom. To so tisti deli možganov, ki nam omogočajo virtualnost.