Učenje poštevanke

Učenje poštevanke »na pamet« – da ali ne?

Tiste, ki še vedno mislijo, da je poštevanka zgolj niz podatkov, ki si jih je potrebno zapomniti, na pamet, brez razmisleka, moramo na žalost razočarati. Tako kot matematika ni le predmet »za levo možgansko polovico«, je tudi poštevanka več kot le skupek med seboj zmnoženih števil.

Matematika je močno povezana z umetnostjo, ustvarjalnostjo, občutki in čustvi, ki jih povezujemo z desno možgansko poloblo. Eden pomembnejših občutkov je občutek za lepo, pa naj bo to lepota narave ali umetnostnih del.

Tudi matematika je v svojem bistvu »lepa«, čeprav se na žalost še vedno najdejo ljudje, tudi med učiteljskimi vrstami, ki se na vse pretege trudijo, da bi dokazali nasprotno. Včasih celo nevede, ko v teste vključujejo naloge, ki nimajo »lepega« rezultata. Res je, matematika ni lahek predmet in pot do rešitve pogosto ni enostavna, ampak nekaj zadovoljstva na koncu si pa zasluži prav vsak. Tako, kot po težavnem vzponu na goro. Mar ne bi vsak otrok rad imel na učenje poštevanke lepe spomine? Barvite, slikovite, povezane z vsemi čutili, tudi za sluh in tip?

Če pogledamo globlje, v bistvo poštevanke, opazimo, da so računi, ki jih vsebuje, med seboj močno povezani in skupaj tvorijo logično celoto. Čeprav so računi poštevanke na prvi pogled med seboj dokaj različni, je prav vsak izmed njih sestavljen iz delcev, ki izhajajo iz istega nabora, imenujemo jih praštevila. V poštevanki se pojavljata tudi števili 1 in 0, ki nista praštevili, imata pa v matematiki poseben pomen. Če te, t.i. »osnovne delce množenja« in povezave med njimi predstavimo na učencu prijazen vizualen, avditiven ali kinestetičen način, mu bo tudi celota veliko bolj jasna. In kar je najpomembnejše, poštevanko bo lahko raziskoval samostojno. Pri samostojnem učenju, ki ga »poganja« radovednost, pa vemo, da se zelo veliko naučimo.

Večina otrok v učenju poštevanke »na pamet« ne vidi nekega smisla, zato je zanje to zelo mučno opravilo, ob katerem marsikdo doživlja celo travme, ki jim zagnusijo ne le poštevanke, ampak celotno matematiko. Potem pa je tu še »hitrostno ocenjevanje«, kjer se ne znajdejo najbolje in je njihova usoda zapečatena.

Zato je zelo pomembno, da poštevanko učencem predstavimo kot nekaj, kar je v tesni povezavi z vsakdanjim življenjem in jim damo možnost samostojnega raziskovanja s pomočjo didaktičnega materiala, ki je lahko zgolj vizualen, lahko pa mu dodamo tudi avditivne in kinestetične elemente.

Didaktični material si z nekaj domišljije in kreativnosti lahko pripravi vsak sam, sicer je pa tu »Igriva praštevanka«, namizna igra, ki smo jo razvili zato, da se bodo otroci poštevanko učili preko igre, z raziskovanjem in predvsem bolj z veseljem, znanje le-te pa se bo ohranilo za vedno.

Gregor Rabič, avtor didaktične igre »Igriva praštevanka«